Zdaj govori Miha Blažič v vlogi iz Ambasade Rog

»Večkrat sem pomislil, da sva z bratom precej hitro postala Američana.«

»Ni podobno evropskim mestom s starim centrom, kjer se ljudje sprehajajo.«

»Glede tega je bilo že takrat veliko ozaveščanja. Pripadnost tolpam je bila prisotna.«

»Zanimivo je, da ko si gledal ameriške medije takrat, niso bili naklonjeni odcepitvi Slovenije.«

»Na nek način sem imel mogoče naivne predstave o tem, kaj je Slovenija, tista iz mojega otroštva.«

»Način komunikacije je popolnoma ameriški.«

»To se mi zdi res zanimivo.«

»Glede tega je bilo že takrat veliko ozaveščanja.«

»So, ampak v resnici nas ne bi smele, zato ker dejansko ne gre za neko novo prakso, ves čas se to dogaja.«

»Če rečemo, da je bilo lani 3000 prošenj za azil, je bilo 2800 od teh dublinskih odločitev, se pravi, velika večina ljudi, ki pride v Slovenijo, prejme najprej odločbo o tem, da se jih bo vračalo.«

»Če tako ravnamo z ljudmi, ki se trudijo pri nas vključiti v družbo in ki k njej prispevajo, ne vem, kaj je tukaj integracijskega.«

»V Sloveniji primanjkuje tovrstnih prostorov za organsko druženje.«

»Smo brez kolektivne pogodbe, brez uredbe, brez premostitvenega sporazuma in brez usklajenih vsebin.«

»To je nevzdržna situacija, posebej danes, ko ima Slovenija množično potrebo po tujih delavcih.«

»Ta postopek bi trajal mesece ali leta, v tem času pa seveda ne bi obdržali službe. Ne morejo dobiti niti dovoljenja, da bi zakonito potovali na konzulat zunaj naše države.«

»Ko bi enkrat šli iz Slovenije, se ne bi mogli nikoli več vrniti.«

»Za preprečevanje nasilja nad ženskami in nasploh ranljivimi skupinami moramo tem osebam zagotoviti možnost stabilnega bivanja.«

»Te vlade integracija niti najmanj ne zanima.«

»Ko delavec dela na gradbišču, v logistiki, gostinstvu ali turizmu, ko praktično drži pokonci slovensko gospodarstvo, nikogar ne zanima, kateri jezik ta človek govori.«